Knjižnica

Nasmehnil se je ob njenem pikrem komentarju in ji le stresel roko. "Kaj me je vrglo iz tira?" Namrscil se je. "Nepogojeno dretje..."skomignil je z rameni in se nasmehnil. "Kaj pa beres?"jo je vprasal, da bi zamenjal temo, saj se mu ni dalo pogovarjati o tem, kaj je bilo vceraj. Sam je odprl prvo izmed zajetnih knjig in z v usodo vdanim vzdihom pricel listati po njej. Zlovoljno je prebiral strani in kdaj pa kdaj osinil kako sliko, ki je bila postavljena v besedilo, da bi knjiga vsaj od dalec lahko delovala zanimivo. Razgrnil je pergament in pero pomocil v crnilo, nato pa se je lotil opisovanja zivljenja Marcusa Kleina. Kot da mu bo to kaj koristilo v nadaljnem zivljenju. Sam pri sebi je zavil z ocmi in vsake toliko vrgel pogled na besedilo, ki se je samo listalo tja, kamor je ukazal Art. Layla je medtem pregnala vrano in se mu opravicljivo nasmehnila "Vrana." Art je pokimal je nadaljeval s pisanjem dolgocasnega eseja.

"Čudne in še bolj čudne pošasti," mu je odvrnila, ko je obrnila list. Zazrla se je vanj in ga vprašala: "A delaš domačo nalogo?" Na hitro je še obrnila nekaj strani v knjigi in ošinila slike, potem pa jo je zaprla. "Veš..." se je usedla po turško in se zazrla vanj. "Nekakšno čudno energijo oddajaš. Ne vem, kako naj rečem..." je oklevala in zbirala besede. "No pač, jaz lahko slišim živali. Saj ni ravno velika skrivnost," se je nasmehnila in nadaljevala: "Veš, včasih se mi zdi, kot da slišim odseke tvojih misli. Ampak samo majhne delčke. Kot bi bil malce žival." Nakremžila se je in stresla z glavo. "Veš kaj, ne poslušaj me. Pozabi." S prsti je objela robove knjige in zamenjala temo: "Kateri letnik si ti?" Dodala je še majhen nasmešek, da bi čimprej pozabil na njene prejšnje besede.

Pokimal je, kot v odgovor na obe vprasanji. "Na zalost res. Ugotavljam, da mi bodo tejle eseji zamorili cel dan."z vzdihom je napisal se nekaj zadnjih vrstic, nato pa zvil pergament in z odlocnim tleskom zaprl knjigo. Ze je nameraval pripraviti drugi pergament za naslednji esej, a mu je roka obstala v zraku ob Laylinih besedah. Tiho je poslusal do konca, nato pa se je namuznil. "Kaj pa ves...morda pa sem."zarezal se je in polistal po drugi orjaski bukvi, ki jo je zvlekel s police. "Peti letnik sem, drugace. Pa ti?"jo je z zanimanjem vprasal, medtem ko je njegova roka ze z veliko hitrostjo izpisovala crke na tezki pergament pred njim. Nekajkrat je obrnil stran v knjigi in se namrscil, jezen, da ni bilo podatkov, ki jih je potreboval. "Kateri predmet ti je najljubsi?"je se dodal in dopisal se en odstavek.

Layla se je nasmehnila. "Jaz sem v drugem letniku." Knjigo, ki jo je prekladala po rokah, je odložila na mizo, da je malce zadonelo in se ozrla okoli sebe, da ne bo slučajno prišla kakšna knjižničarka, ki jo bo prebodla s pogledom, ker moti spokojen mir v njenem raju. "V bistvu ne vem..." je zategnila in si potegnila očala z nosu, ter jih odložila na knjigo, ki je bila maloprej položena na mizo. "Šele včeraj sem prišla na Bradavičarko. Prej nisem mogla..." Začela si je gristi ustnico in nenadoma je kihnila. "Ojoj..." je rekla, ko jo je zazeblo. Dvignila se je s stola in odšla k oknu. Tam je spet sedela neka vrana in to je Layla pregnala, da je odletela nekam stran. Zaprla je okno in se vrnila nazaj k mizi. Pogledala je Artroisa in rekla: "O čem pa moraš napisati esej? In pri katerem predmetu?" Dvignila je noge na stol, da se je usedla po turško in tiho rekla: "A te lahko prosim za uslugo...?" Kislo se je nasmehnila in nadaljevala. "Ker sem nova, še ne poznam nobenega, razen tebe, in ne vem, kako vse skupaj poteka na tej šoli in kakšni so učitelji. Če bi mi lahko malo razložil in to... Če ti seveda ni odveč in če te ne motim, ker pišeš esej." Zazrla se je v Artroisa in tiho čakala na njegov odgovor.

Nasmehnil se je in dopisal se nekaj stavkov. Dvignil je glavo od pisanja in se namrscil "Ne, ne motis me...drugace, tale esej je o nekem carovniku. Precej brezveze in pomoje neportebno zapravljanje casa, a ne vem, kaj bi moji starsi naredili iz mene, ce ne bi naredil naloge."skomignil je z rameni in v svojo slabo voljo ugotovil, da mu je zmanjkalo crnila. "Samo malo."je dejal in polozil prst na ustnice, nato pa je vstal in stopil okoli police. V naslednjem predelku je za mizico sedel na soli splosno priznan piflar po imenu Neal. "Hej, Neal, knjiznicarka bi rada govorila s teboj."je fantu dejal Art in ta je takoj navduseno vstal in skoraj stekel k pultu. Art je hitro nasel fantovo crnilo in ga prelil v svojo steklenicko. Nato je z urokom Aguamenti Nealovo steklenicko napolnil z vodo in jo se obarval. Spravil se je nazaj na svoj sedez in se nasmehnil Layli. "Uslugo?"nagnil je glavo. No, slo je ravno za spolzgadovko, tako da bi ji lahko ustregel. "Velja." Hitro je dokoncal esej in ga zvil tako kot prejsnjega, nato pa se je naslonil na klopco. "Kako stvari delujejo na soli...Poglej, stvar je tako. Na prvem mestu je hirerhija. Ravnatelj, nekaj uciteljev, spolzgadovci in nekaj drznvraanovcev, preostali ucitelji, gryfondomovci in drznvraanovci, na zadnjem mestu pa je Pihpuff. Ostale stvari so bolj ali manj odvisne od tebe."je dejal in se nasmehnil. "Najprej si moras seveda se ustvariti ime in sloves, a zato imas se pet let, tako da brez skrbi."

Layla je s pogledom sledila za Artroisom in se hinavsko nasmehnila. Zloba. Ko je prišel nazaj, si je z obraza zbrisala nasmešek in mu prisluhnila. "Spolzgadovci smo seveda glavni med domovi," je rekla in se zlobno nasmehnila. "Še nekaj mi povej... A so gryfondomovci res tako nadležni in oh-in-sploh, kot pravijo? Slišala sem že marsikaj o tem, pa tudi oče mi je večkrat pravil tako." Obrnila se je nazaj, kjer sta se dve punci kregali, očitno iz prvega letnika, saj sta imeli knjigo z naslovom Nega živali za prve letnike. Ko sta se obrnili k Layli, ki ju je gledala, sta se kar naenkrat začeli smejati. Bog ve, zakaj. Layla, ki ni mislila poslušati ne njunega krega ne smejanja, ju je grdo pogledala in zarenčala. Na široko sta odprli oči in usta, ter s knjigami pod pazduho in vso drugo kramo, ki sta jo imeli, v rokah zbežali iz knjižnice. V tem trenutku je prišla mimo knjižničarka in Layla se ji je na široko nasmehnila kot nedolžna punčka. Knjižničarka jo je presenečeno pogledala in še preden bi lahko kaj storila, se je Layla že obrnila pred sabo in zavila z očmi. Pogledala je v Artoisa in nadaljevala prejšnji pogovor: "A ti imaš sloves?" se je nasmehnila.

Nagnil se je nazaj in si brado podprl s pestjo. "Vecinoma so res prevec junaski in dobrosrcni, ampak nekatere izjeme so v redu. Sploh ne vem, zakaj so jih vtaknili v Gryfondom, ko pa bi lahko tako lepo razvijali svojo zlobo tu, v Spolzgadu."skomignil je z rameni in osinil dogajanje okoli sebe. V naslednjem predelku sta se kregali dve dekleti iz prvega letnika, njun pogovor pa je sel nekako takole "...moj je!" "Ne ni, jaz sem ga prva nasla! Daj ga sem!"in tako dalje. Art je zavil z ocmi in malo je manjkalo, pa bi tisti, ki je gledala v njegovo smer pokazal svoje dolge zobe. A takrat je nanju ze zarencala Layla in dekleti sta pobrali svoja sila in kopita ter izpuhteli iz knjiznice. Layla je svoj jezni izraz takoj spremenila v nedolzen nasmeh, ko se je okoli police prikazala knjiznicarka. Ta jo je le preseneceno pogledala, a v tistem je Layla ze gledala stran. Art je vse dogajanje spremljal le z majcenim nasmeskom na obrazu, ki se je takoj, ko jima je knjiznicarka obrnila hrbet, spremenil v vidno muzanje. "Ce imam sloves?"zarezal se je. "Saj bi bil skromen, a ni v moji naravi. Povprasaj malo po soli, pa bos videla."ji je dejal in pomeziknil, nato pa se je dvignil s klopce in pospravil svoje stvari. "Veliko srece pri uveljavljanju svojega imena."ji je dejal, nato pa je z lagodnim korakom zapustil knjiznico.

"Ne vem, če bi izgledalo ravno super, da bi povpraševala po šoli o tebi," se je nasmehnila Layla. "Izgledalo bi, kot da te zalezujem," je še dodala in pomežiknila z očmi. Ko se je Artrois poslovil z "Veliko sreče pri uveljavljanju svojega imena," mu je Layla odzdravila in si z rokami podprla brado. Zavzdihnila je in kratko zehnila. Kakšen zaspan dan... Knjigo je vzela z mize in jo odnesla nazaj na njeno mesto. Potem je pregledala police, da bi našla kak pameten roman. Večinoma so bili kakšni ljubezenski, kjer so bili sami sluzavi in srečni konci. Če pa ni bilo to, so bile pa kakšne kriminalke. Ker ji ni prijalo ne eno ne drugo, si je Layla lahko oddahnila, ko je končno našla knjigo po njenem okusu. "Krvavi pohod... Super, vampirji," je rekla sama sebi potiho in se usedla nazaj za mizo, ter pričela brati. Ko je prišla skoraj do polovice knjige, se je ustavila in v knjigo potisnila kazalo. Nato je odšla do knjižničarke in si jo sposodila (knjigo, ne knjižničarko.xd). Nato je tiho odšla iz knjižnice.

Lucy je vstopila v knjižnico z njo je bila njena sestrična Anna. "V kateri konec bova šli najprej pogledat?" je vznemirjeno vprašala Lucy in si ogledovala knjige. Koliko ogromno knjig je tu si je mislila Lucy.

Elise je prizehala v knjižnico in spotoma momljaje pozdravila vedno tečno knjižničarko. Zavila je med visoke police, pri čemer je slabo precenila razdaljo in se v eno tudi zaletela z ramo. Polica je nevarno zanihala, ampak k sreči ostala pokonci. "Merlinova jajca, to je bilo pa blizu," je komentirala zaspana Spolzgadovka. Bila je sobota, ura enajst in njena skuštraja pojava je pričala, da se je zbudila šele pred kratkim.
Počila se je v prvi fotelj, ki ga je zagledala in si pomela zaspane oči. Mrzla voda s katero se je umila, jo je zbudila samo za nekaj minut in učinek je že zdavnaj popustil. Iz žepa je privlekla stekleničko črnila in dva kosa pergamenta. Ko se je prepričala, da knjižničarke ni nikjer v bližini, je predmete potapkala s palico in jih spremenila nazaj v prvotno obliko - skodelico vroče kave in dva sveža rogljička. Aroma kave je prijetno podražila njene nosnice, ko je srknila požirek. Med počasnim grizlanjem rogljička je začela tuhtati s katero knjigo naj začne.
Njena zadnja odprava v Prepovedani gozd se je kaj klavrno končala. Niti slučajno ni našla izvira in bilo je jasno, da nima smisla kolovratiti po gozdu, dokler se ji niti sanja ne kje se izvir skriva. Vedela je, da ga ni vrisanega na nobene zemljevidu šolskega posestva, ker je vse pregledala še preden je prišla sem. Bolj je premlevala, bolj ji je bilo jasno, da se bo morala zateči k neznovno debeli knjigi, ki je ni niti malo mikala. Vse bolj je kazalo, da bo morala prebrati Zgodovino Bradavičarke. Sama pri sebi je zagordnjala, a dokler ni imela druge ideje, bo morala ta zadostovati.

Em je prišla v knjižnjico. Sam je bila zelo zaspana. Zagledala je dekle, ki jo je videla v jedilnici. Z polic je vzela par knjig za eseje. Vsedla se je za mizo in začela s prvo knjigo. Zaspano je zazehala. Vzela je pergament in pisala. Vmes je zelo zehala. Las si je začela vrteti okoli prsta. Spremenila se je v muco in zamijavkala. Nato spet v človeka. Napisala je prvi esej in to zelo težko. Bila je lačna. Pričarala si je kavo in kruh namazan z medom in maslom. Popila je kavo nato pojedla par kruhkov. Ni bila več lačna. Ni ji bilo treba v Veliko dvorano. Začela je pisati druge eseje. Dolgočasno. "Kako ti je ime?" je vprašala dekle saj Em ni marala tišine.

Elise je iz svojega naslonjača pregledovala naslove knjig, ki jih je lahko videla, brez da bi se morala premakniti. Kmalu je ugotovila, da nima sreče, saj Zgodovine Bradavičarke ni bilo na nobeni od teh polic. Knjige ni mogla kar priklicati, saj ni hotela tvegati, da bi nezdravo debela knjiga na svoji poti kaj sklatila, vstati pa se ji tudi ni ljubilo. Razdraženo je zagodrnjala in se raje posvetila srkanju kave. Očitno bo morala počakati, da mimo prinese kakšnega mlajšega učenca, ki ji bo prinesel željeno čtivo.
Spolzgadovki, ki je blizu nje pisala domačo nalogo ni posvečala nobene pozornosti, in sicer iz dveh razlogov - pisanje domače naloge je bilo preveč dolgočasno, poleg tega pa Elise ni bila jutranja oseba. To je bilo jasno vsakomur, ki jo je pogledal. No ja, vsakomur razen njeni sošolki. Niti ene skodelice kave še ni spila, pa jo že nekdo nadleguje. Sovražila je vstajanje in iz dna srca prezirala ljudi, ki so na vse zgodaj zjutraj brenčali okrog nje ter zahtevali pozornost.
Pogled, ki je jasno razkrival njeno mnenje o preveč komunikativnih osebah, je usmerila proti sošolki in nekaj časa samo strmela vanjo. "Zase se brigaj," je hladno odgovorila, potem pa pogled usmerila nazaj med knjižne police. Mogoče bi pa vseeno poskusila z osnovnim priklicem... Kaj pa je najhujše kar se lahko zgodi? Malo nereda, vreščanje knjižničarke in... A, lahko bi ostala brez knjige, ki bi ji povedala, kje je izvir. Slaba ideja.

Em je Spolzgadovko grdo pogledala in se zatopila v domačo nalogo. Sicer Em ni bila delovna oseba, a zdaj se bo morala potruditi. Napisala je še par esejev nato pa se je odločila, da bo nadeljevala v svoji sobi natančneje postelji. Še enkrat je pogledala dekle in odšla k knjižničarki. "Želiš?" je vprašala knjižnjičarka. "Te knjige si bi rada sposodila!" je z njenim lažnim nasmeškom prikimala. Knjižnjičarka je knjige vzela in jih čez par minut vrnila Em. "Imate veliko naloge?" je knjižnjičarka prijazno vprašala. Em je veselo prikimala in odšla iz knjižnjice.

Elise je še vedno premišljevala kako bi kar najhitreje prišla do knjige, brez da bi morala premakniti svojo leno rit. Ko je opazila, da je sošolka odšla, je sama pri sebi zagodrnjala. Morala bi ji reči naj prinese Zgodovino Bradavičarke. Njena skodelica je bila že nevarno prazna, ko je usoda mimo prinesla mlajšega učenca.
"Počakaj malo," je Elise vljudno zahtevala. Učenec se je ustavil, potem pa nekako kar zmrznil, ko je videl, da ga je ogovorila Spolzgadovka. "Bi bil lahko tako prijazen in mi prinesel Zgodovino Bradavičarke?" Nežno se je nasmehnila in zaplahutala s svojimi gostimi trepalnicami. "Res bi mi veliko pomenilo, če bi mi ustregel," je poglasno dodala. Mali še kar ni zganil, le da je zdaj pognal korenine, ker ga je zapeljevala starejša študentka. "Še danes, prosim," je Elisa dodala malo bolj spodbudno in se sama pri sebi nasmehnila, ko je odhitel med police. Ah ja, moška bitja...
Veselo je vzela debelo knjigo in jo z zanimanjem odprla. Prebila se je čez kazalo poglavij, ko je nepričakovano opazila, da mali še kar stoji zraven njene mize. "Kaj je? Aja, hvala. Zdaj pa lahko greš," je hladno odvrnila in pomahala z roko kot bi podila nadležno žuželko. Prav vseeno je bilo za morilski pogled, ki ga je prejela. Dobro je vedela, da bi pamž kriče pobegnil iz knjižnice, če bi mu vrnila svoj pogled, ampak trenutno se ji več dalo ukvarjati z njim. Dobila je kar je hotela in že malo boljše volje knjigo odprla na strani 237. Prepovedani gozd.

Em je imela namen spet iti v knjižnjico. Takoj se je odpravila v le to. Ko je prišla je zagledala tisto dekle. Vsedla se je in vzela pergament ter čokoladno tablico iz Medenega Carja. Pogledala je na pergament. Na njem so bile packe. Peragament je zvila v kepo ter jo odvrgla čez okno. Vzela je čokoladno tablico ter jo pojedla. Hitro je začela iskati knjigo Zgodovina Bradavičarke. Ko je vstala je v dekletinih rokah opazila le to knjigo. "Kje si jo našla?" je vprašala. Upala je, da dekle ne bo spet slabe volje. Čakala je na odgovor. Medtem pa si je brundala znano melodijo.
(Ni domišljije)

Elise se je prebijala skozi opise rastlin, ki jih je bilo moč najti v Prepovedanem gozdu in sama pri sebi tiho zavzdihnila. Že tretjič je prazno skodelico dvignila k ustom in nejevoljno ugotovila, da je čisto zares in popolnoma prazna. Njena kava je izhlapela neznano kam. Ko je ugotovila, da se je njena sošolka vrnila, so ji po glavi zadoneli verzi znane pesmi, ki je ni slišala že dolgo časa. [i]'Never ending story'[i] je bilo kar primerno v tem trenutku.
"Dobro jutro tudi tebi," je zavila z očmi. Na žalost se v tej kratki odsotnosti Emily ni spoznala s kakšno vljudnostjo ali pa osnovnim bontonom. "Sklepam, da govoriš o knjigi, ampak moram te razočarati. Ne vem kje se je skrivala, ker mi jo je prinesel uslužni pamž iz nižjega letnika," je mirno odgovorila in se vrnila nazaj h knjigi. Končno, nakladanje o rastlinstvu se je končalo. Mogoče bodo na vrsto končno prišle geografske značilnosti.

Allison je stopila v knjižnjico in se napotila k prvi polici. Začela je iskati knjigo o obrambi in jo kmalu našla. Sedla je in jo začela brati. Knjiga je bila zelo zanimiva in Allisonse je odločila, da jo bo odnesla v dnevno sobo in branje nadaljevala tam. Odšla je, kolikor hitro je mogla.

Evan si je želel sposoditi kakšno 'lahko branje' zato se je odpravil v knjižnico, da si poišče kaj primernega. Skoz vrata je vstopil v prostoren prostor in se začel sprehajati med policami in malo brskal po policah, kar je bilo eno od njegovih najljubših početij. Drsel je skozi naslove knjig o urokih, spreminjanju oblike ... nekaj časa se je še tako sprehajal, ko je prišel do odelka z rastlinoslovjem. Zamišljeno je zrl v polico, ko se je očitno zabil v mizo za katero je sedela Elise in se skoraj prevrnil. Postavil se je na noge in skoraj zardel: "Amm, se opravičujem gospodična Lafayette." Ozrl se je na njeno mizo in opazil, da se z nečim muči in izgledalo je kot rastline. "Ti morda lahko pomagam? Študiral sem namreč zeliščarstvo in napoje ..."

Ob nepričakovanem napadu na njeno mizo je Elise prestrašeno kriknila, zaradi česar si je takoj prislužila nejevoljno šušanje ostalih knjižnih moljev. Nagonsko je zgrabila skodelico, da bi preprečila politje, kar jo je zgolj še enkrat opomnilo, da kave ni več.
"Uh, je že v redu," je nekoliko raztreseno dejala. Hitro se je zbrala in prijazno odkimala. "Mislim, da ne." Resnično bi bila vesela pomoči, ampak ni ga mogla kar naravnost vprašati kje je izvir, rastline pa je v tem trenutku niso zanimale. Razen če... "Pravzaprav mogoče pa lahko. Ali obstaja kakšna rastlina, ki raste samo ob izvirih sveže vode in čisto nikjer drugje?" Če bi pri Rastlinostlovju malo bolj poslušalaa, bi mogoče že vedela odgovor. Vsekakor je upala, da profesor Swarovski pozna kakšno tako rastlinico, zato se je upajoče zazrla vanj.

Evan se je zamislil ob njenem vprašanju ... Tale bo pa težka. Počohal se je po glavi in nato kar nekako sramežljivo rekel: "Lahko ti sicer povem kakšne rastline imajo rade vodo, takšne, ki pa bi rastla samo ob svežih vodnih izvrih se ne spomnem. Sicer pa lahko preizkusiva neko posebno metodo iskanja, če želiš. Oglasi se v mojem kabinetu, če želiš ... in s seboj prinesi zemljevid Bradavičarke s posestvom, in nekaj kar bi te spominjalo na to rastlino oziroma na ta izvir." Upal je da se bo učenki dalo privleči do Stolpa, sicer pa bi ga lahko obiskala po Urokih. Nasmehnil se je in rekel: "Če pa se ti ne da lahko zadevo poskusiva tule, samo ni ne vem kakšnega miru ... Sicer pa ... lahko se oglasiš po Urokih. Še enkrat se je nasmehnil in se odpravil proti izhodu. BEžno je ošinil nekoliko naprčeno staro knjižničarko in pomislil: Ah ta mladina, že pri šestdesetih se bi nekaj zmrdovali.

Elise je dobro vedela kaj jo spominja na iskani izvir, ampak tega pač ni mogla pokazati profesorju. Torej bo morala poiskati ime rastline in preveriti šolske zaloge, če se morda kje skriva kakšen listek ali pa pecelj. "Se bojim, da bi knjižničarka reagirala precej histerično, če bi videla izvajanje kakšnega uroka med temi dragocenimi knjigami," se je prizanesljivo nasmehnila. Res je včasih pretiravala, ampak Elise jo je po svoje razumela. Knjige so bile neprecenljive in kak pobegli urok bi lahko uničil stoletja znanja.
"Zmenjeno. Bom poskusila poiskati kaj primernega, potem pa se oglasim pri vas, takoj ko bom utegnila," je prikimala. Ni vedela ali bo zmagala lenoba in se bo oglasila šele po naslednji uri Urokov ali želja, da bi našla izvir in bo samo za to preplezala tiste številne stopnice. Prijazno se je poslovila od profesorja, potem pa knjigo vrnila na polico in poiskala oddelek z rastlinstvom. Naposled je izbrala pet najbolj obetavnih knjig in si jih izposodila, da jih bo v miru prebrala v dnevni sobi.

Bil ji je dolgčas in prišla je v knjižnico. Sedla je k oknu in se zazrla dol, v globine. Tu ji je bilo zelo všeč, saj je videla daleč naokrog. Ko bi le katera od prijateljic prišla. In že dolgo nisem videla Emily! Me res zanima, če so jo sprejeli...


(Emily)

Emily je prišla in se zaletela v neko Gryfondomko. ''Pazi malo!'' je zakričala. Takrat je videla, da je to Loryna. ''Lory!''je zakričala in jo objela. Nasmehnila se je in jo še dolgo objemala. ''Kje si?Kako si?'' je rekla.

(Takoj pridem)

"Emily!" je še sama zakričala od veselja in objela prijateljico. "Malo prej sem razmišljala o tebi. Jaz sem v redu. V katerem domu si? V Spolzgadu? Jaz pa, koliko vidiš, v Gryfondomu!" Prislužila s je grd pogled knjižničarke, a se ni zmenila zanjo.

Bella je korakala med policami velike, prostrane knjižnice. S prstom je drsela po platnicah in odstranjevala plasti prahu. Na njeni koži je ostal siv madež. A ni je brigalo. Končno je prišla do cilja in izbrala nekaj knjig. Nasmehnila se je. " Ta šola mi postaja všeč." začela je plesati med knjigami. Sama. Zaprla je oči in se poglobila v svoj svet. Ko se je spet zavedla je bila še vedno sama. Ob tej misli se je nasmehnila in si izposodila bukve, ki jih je nabrala. " Delo me čaka. Nadoknaditi moram snov." je sama sebi pomrmrala. Nato je tiho odšla, z nežnim žarom v očeh.